Pred nami je na ranču živel gospod po imenu Matija. Njegova žena Marija (ki so jo najraje klicali kar Marička) se je k njemu na kmetijo preselila iz Velikih Lašč.
Čeprav je bila kot zadnji otrok v njeni družini neželena in večkrat potisnjena ob rob, je odrasla v žensko izjemnega karakterja. Bila je ljubezniva, sočutna, prijazna, srčna in tudi trmasta. Otrok z Matijo nista imela, svojo ljubezen je razdajala med živali. Matija in Marička sta bila poročena približno 10 let. O Matiju se ni govorilo kaj dosti, pravijo pa, da je bil velik mož z ogromnimi rokami. O tem priča tudi njegov velik poročni prstan, ki je bil najden v naši hiši. Tudi on je imel izredno rad živali, bil je dober kmet. Marička je rada povedala, da »so vse živali pritekle k njemu, takoj ko je stopil iz hiše. Še kokoši so mu skakale v naročje.«
Ko se je Matija po spletu nenavadnih okoliščin smrtno ponesrečil (padel je namreč iz lestve), je Marička dobrih 30 let živela sama. Trdo je garala, in z ljubeznijo vzdrževala kmetijo, na pomoč so ji priskočili tudi drugi. Družbo ob dolgih zimskih večerih pa ji je delal kuža Bobi. Že v času Matijevega življenja pa sta se zakonca dogovorila, da bosta ranč zapustila mladim, ki ga bodo vzdrževali še naprej. Tako lahko njegove čare uživamo še danes.
Hi, this is a comment.
To get started with moderating, editing, and deleting comments, please visit the Comments screen in the dashboard.
Commenter avatars come from Gravatar.